Morda so ravno sladke pregrehe izpod njegovih spretnih rok omrežile bodočo ženo Alojzijo, s katero sta se preselila v Slovenj Gradec in kjer je, ob podpori tedanjega duhovnika Jakoba Sokliča, leta 1937 odprl slaščičarno. 

 

 

˝Bil je mraz. Konji, vpreženi v furmanske vozove so že zgodaj zjutraj drveli po zaprašeni cesti na nov furmanski sejem. Ves prezebel sem si drgnil roke ter poskušal zložiti sveče in medenjake na pravkar pripravljen štant. Bolj kot šilček krepkega, pa me je grela misel na toploto slaščičarske peči, prežeto s sladkim vonjem v krogu domačih…˝, bi odgovoril Albin, če bi ga vprašali: 

˝Zakaj slaščičar?˝

 

 

V slaščičarni je s pripravo sladkih pregreh seznanil mnoge slaščičarske pomočnike, med drugimi tudi Franca Šmona, kateri je kasneje zaslovel s peko kremšnit na Bledu, bolj znanih pod imenom Blejske rezine. Seveda pa je največ znanja, z ljubeznijo prepletenega predal na svoje potomce; Draga, Marjana, Marjetko in Albina ml., katerih življenja so se odvijala ob sladkem vonju svežega peciva. Albin je kot zaprisežen gasilec pogosto urno zapustil delovno mesto in kar pozabil na peč, otroci, predvsem prvorojeni Drago, pa so takrat pazili, da se torte ne bi zažgale. 

 

 

Zaupanje v Šrimpfovo slaščičarno je bilo že takrat tako veliko, da so ljudje naročevali po celem mestu, ob tem prosili za dostavo, čemur je Albin prav rad ustregel, torte pa so bile pogosto celo bolj občudovane kakor slavljenci. Leta 1970 je po Albinovi smrti vajeti slaščičarne prevzel Drago, kateremu izkušenj in spretnosti v izdelovanju sladkih dobrot ni manjkalo, saj mu je bilo slaščičarstvo položeno skoraj v zibelko. 

Ob zasluženi upokojitvi, so se 70 let stari recepti prenesli sinu Darku, ki vodi slaščičarno Šrimpf še danes. 

 

 

… in recepti?

 

Kakor je rekel začetnik slaščičarstva v Slovenj Gradcu: 

˝Recepte naj pišejo zdravniki!˝