Obseg sive ekonomije v Sloveniji je med razvitejšimi evropskimi državami med najvišjim, kar seveda pomeni, da za to obstajajo vzroki, ki omogočajo tako visok odstotek sive ekonomije. Med najpomembnejše vzroke, ki vzpodbujajo sivo ekonomijo, uvrščamo naslednje:

• velika plačilna nedisciplina, pri kateri so najbolj prizadeta mikro in mala podjetja, ter velika nelikvidnost celotnega gospodarstva;

• neustrezna davčna politika, ki nima stimulativnih vzvodov za prehod iz ilegalne v legalno ekonomijo, ni stimulativna za vlaganja in razvoj, prav tako pa nima stimulativnih elementov na področju dohodninske zakonodaje;

• banke ne spremljajo gospodarstva – finančni krč;

• še vedno rigiden trg dela;

• največje število brezposelnih, ki se je v času finančne in gospodarske krize še povečalo;

• v prevelikem obsegu dovoljene gospodarske dejavnosti gospodinjstev, neprofesionalne dejavnosti in lastno delo;

• posebni položaji določenih subjektov in vrsta izjem v zakonskih predpisih, ki po eni strani omogočajo, da se določene aktivnosti izvedejo brez plačila dajatev ali pa da se lahko opravljajo pod ugodnejšimi pogoji, ki ustvarjajo nelojalno konkurenco vsem tistim, ki podobne aktivnosti opravljajo na pridobiten način;

• premajhen in neučinkovit nadzor nad ilegalnimi dejavnostmi kakor tudi legalnih subjektov, ki nelojalno konkurirajo na trgu;

• izredno pozitiven odnos prebivalstva do sive ekonomije oziroma dela na črno, kar je pokazal izid referenduma o Zakonu o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno v letu 2011. Če primerjamo obseg sive ekonomije v Sloveniji z državami, ki so nastale na območju nekdanje skupne države, je ta v Sloveniji precej nižji, saj je v vseh ostalih državah od 35 do 40 odstotkov BDP. Popolnoma drugačno sliko dobimo, če primerjamo obseg sive ekonomije z našimi sosednjimi državami članicami EU. Ta primerjava pokaže, da je sive ekonomije največ prav pri nas, najmanj pa v Avstriji, ki z 8,5 odstotka BDP spada v skupino držav z najmanjšim obsegom sive ekonomije na svetu. Prevelik obseg sive ekonomije v Sloveniji potrjujejo tudi različne raziskave o obsegu sive ekonomije tako v naši državi kakor širše po svetu, pri čemer so podatki za Slovenijo žal dokaj neugodni, saj se ta obseg v daljšem obdobju giblje med 23 in 28 odstotki bruto domačega proizvoda (BDP). Podatki o obsegu sive ekonomije se med različnimi raziskavami sicer razlikujejo, vendar je ob tem potrebno upoštevati po katerih izmed znanih metod so bila merjenja sive ekonomije opravljena. Prav zanimiv razkorak najdemo v podatkih za leto 2003, ko je Evropska komisija za Slovenijo objavila podatek 17 odstotkov BDP, medtem ko je druga raziskava, ki jo je vodil dr. Friedrich Schneider, pokazala 28,2 odstotka BDP. Podrobnejši pregled obeh raziskav pokaže, da so bila merjenja opravljena s popolnoma različnima metodama, pri čemer je Evropska komisija uporabila t. i. direktno metodo, ki velja med strokovnjaki za najmanj zanesljivo in nepopolno in se praviloma ne uporablja za merjenje sive ekonomije na nivoju celotne države, na drugi strani pa je dr. Schneider za meritev uporabil kombinacijo dveh indirektnih metod, ki po ocenah strokovnjakov dajejo zanesljivejše ocene o obsegu sive ekonomije. Po podatkih iz raziskav dr. Schneiderja znaša obseg sive ekonomije v Sloveniji v zadnjih desetih letih od 27,4 do 28,9 odstotka BDP.13

 

V Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije se, skupaj s člani, dobro zavedamo vseh posledic (tako pozitivnih kot negativnih) sive ekonomije, zato se že vrsto let poglobljeno ukvarjamo s tem problemom, in to predvsem s tistimi dejavnostmi, ki neposredno posegajo na področje dela obrti in malih podjetnikov ter s tem ustvarjajo nelojalno konkurenco legalnemu delu gospodarstva.

 

 

1. Uvedba posebne »motivacijske« davčne olajšave pri dohodnini za določene namene po načelu »vsak račun šteje« OZS vztraja pri svojem predlogu za uvedbo posebne davčne olajšave pri dohodnini za določene namene po načelu »vsak račun šteje« (npr. stroške vzdrževanja, gradnje in nakupa stanovanjskega fonda posameznikov, določene druge storitve), vendar le na podlagi verodostojnih listin. S tem bi spodbudili zbiranje računov za te namene, kar bi občutno pripomoglo k zmanjševanju sive ekonomije na področju, za katere je namenjena ta olajšava. Iz pogovorov in pisnih odgovorov Vlade RS na zahteve OZS glede uvedbe te olajšave izhaja, da je temeljni problem za sprejetje olajšave po principu »vsak račun šteje« morebitni negativni vpliv na informativni izračun dohodnine, ki je po mnenju Ministrstva za finance dobrodošla pridobitev in jo je potrebno ohraniti. S tem se OZS strinja. Zato Vladi RS predlagamo takšno rešitev, ki bo omogočala uveljavljanje predlagane olajšave tudi v sistemu informativnega izračuna dohodnine. Sedanjo aplikacijo v sistemu e-davki je možno nadgraditi z vnosnim poljem za vnos računov za posamezne davčno priznane namene, ki bi jih davčni zavezanci zaradi uveljavljanja davčnih olajšav lahko celo sami vnašali v sistem e-davki do konca odmernega leta. Skupni seštevek računov bi se izpisal v informativnem izračunu in upošteval pri izračunu dohodnine v skladu s sprejetimi zakonskimi merili (npr. v določenem odstotku osnove za dohodnino). Navajamo preprost primer delovanja te olajšave v praksi: 

 

Davčni zavezanec bi v letu 2015 v sistem e-davki vnesel za 3.500 evrov računov za davčno priznane namene. Njegova letna osnova za dohodnino v letu 2015 bi znašala 15.000 evrov. Če bi bila olajšava priznana v višini 20 % osnove za dohodnino, bi to pomenilo 3.000 evrov priznane »motivacijske« olajšave na podlagi predloženih računov. Zavezanci za dohodnino bi bili motivirani za zbiranje računov, poslovni subjekti bi jih vestneje izstavljali, država pa bi od njih prejela več davka. Sistem je enostaven in popolnoma izvedljiv ob določeni informacijski podpori, ki tehnološko ni velik problem. Pomisleki odgovornih na Ministrstvu za finance, da bi bilo na posamezno fizično osebo prenesena prevelika odgovornost za davčni nadzor nad poslovnimi subjekti, ki so dolžni izstavljati račune, so neutemeljeni. Prav tako menimo – nasprotno od Ministrstva za finance, da predlagani sistem ne bi pomenil radikalnega posega v funkcijo nadzora, temveč bi - nasprotno pomenil dobrodošlo in nadvse koristno sodelovanje vseh davčnih zavezancev z Davčno upravo RS s ciljem vzpostavitve pravičnejšega sistema obdavčitve, ki bo temeljil na dejansko izstavljenih računih in na nagradi tistih, ki te račune zahtevajo. Podoben medsebojni nadzor davčnih zavezancev je že nekaj let uzakonjen v sistemu DDV-ja, brez kakršnihkoli pomislekov, da bi tak način nadzora posegal v pravice zavezancev za DDV. 14.

 

Poudariti je treba, da se delo na črno v veliko primerih izvaja v zasebnih prostorih, domovih, garažah,… npr. frizerska, kozmetična dejavnost, od tega zlasti manikura, pedikura in ličenje. Tako subjekt, ki ima na primer registrirano kozmetično dejavnost plačuje vse dajatve, prispevke delavcev, je podvržen pregledu zdravstvene inšpekcije (izpolnjevati mora vse zahteve v skladu s Pravilnikom o minimalnih sanitarno zdravstvenih pogojih za opravljanje dejavnosti higienske nege in drugih podobnih dejavnosti – sterilizacijski načrt, obvestila o zdravstvenih tveganjih in omejitvah …) in pregledu tržne inšpekcije; skratka deluje popolnoma legalno. Medtem ko drug subjekt opravlja dejavnost kar doma, v zasebnih prostorih, ne izdaja računov, ne plačuje dajatev, mu ni potrebno izpolnjevati strogih zahtev glede sterilizacije. Predlagamo, da nadzorni organi kontrolirajo izvor storitve (obvezno shranjevanje računov za opravljena dela še vsaj 5 let po opravljeni storitvi), npr. dokazljivost, da je dela pri gradnji izvedel za to ustrezno registriran izvajalec.

 

Opozarjamo, da imamo bistveno preširoko dovoljene aktivnosti gospodinjstev (sosedska pomoč, sorodstvena pomoč, prostovoljno delo), v sklopu katerih se skriva precejšen obseg sive ekonomije. 

Predlogi OZS za zmanjšanje obsega sive ekonomije so:

• sosedske in sorodstvene pomoči ne smemo dovoliti, da se opravlja na vseh tistih področjih, ki so nevarna za zdravje in premoženje oseb, kakor tudi glede negativnih vplivov na okolje. Izkušnje kažejo, da se veliko dela na črno skriva pod institutom medsebojna sosedska pomoč in se na ta način tudi uspešno izogiba kakršnemukoli nadzoru;

• prostovoljsko delo, ki je v celoti izvzeto iz določb tega zakona je po naši oceni neprimerno, saj se prav v tej obliki omogoča vrsto aktivnosti, ki pomenijo za posameznike pridobitev materialnih koristi (kadar nastane vzajemnost prostovoljne pomoči med dvema ali več osebami). Zato predlagamo, da se prostovoljsko delo posebej prouči in ustrezno omeji oziroma izvzame kot izjema;

• ker vrste osebnega dopolnilnega dela niso določene z zakonom, temveč v podzakonskem aktu, predlagamo, da se že v zakonu zapiše splošna napotilna norma v smeri, da se dopusti opravljati le tista dela, ki praviloma zaradi ekonomike niso zanimiva za opravljanje kot redna dejavnost;

• omogočanje dela na črno: da se v definicijo vključi tudi zaposlovanje na črno, saj se v praksi pogosto dogaja, da naročniki vedo, da pravne osebe in samostojni podjetniki izvajajo nekatera dela (storitve) s pomočjo delavcev zaposlenih na črno, a kot naročniki niso sankcionirani, saj zanje v teh primerih (čeprav vedo ali so bili opozorjeni, da izvajalci zaposlujejo na črno) sankcij ni.

• kazen za posameznika (šušmarja) in posameznika, ki naroči ali oglašuje delo na črno mora biti izenačena s subjekti, ki so registrirani za opravljanje pridobitnih dejavnosti, saj je pridobljena materialna korist identična v enem in drugem primeru. Prav tako naj bodo izenačene kazni za izvajalca in naročnika dela na črno. Posebej ostro je potrebno sankcionirati povratnike.153. Sprememba Zakona o kmetijstvu in Uredbe o vrsti, obsegu in pogojih za opravljanje dopolnile dejavnosti na kmetiji Stališče OZS je, da dopolnilna dejavnost na kmetiji ne sme predstavljati nelojalne konkurence registriranim dejavnostim oziroma podjetnikom, ki opravljajo dejavnosti, skladno z Zakonom o gospodarskih družbah ter področno zakonodajo in predpisi. Če se na kmetiji opravlja dopolnilna dejavnost, mora biti ta povezana izključno z osnovno kmetijsko oziroma gozdarsko dejavnostjo, iz izključno iz lastnih surovin, obseg mora biti omejen. Dopolnilna dejavnost ne sme v obsegu presegati osnovne kmetijske dejavnosti. Hkrati se mora tudi vsaka dopolnilna dejavnost opravljati pod pogoji in skladno z zahtevami področne zakonodaje. 

 

Popolnoma na novo je potrebno določiti pristojnosti za nadzor in v zakonodajo umestiti določila, ki omogočajo nadzor dopolnilne dejavnosti na kmetiji in ustrezne globe. V obstoječih predpisih (Zakon o kmetijstvu, Uredba o vrsti, obsegu in pogojih za opravljanje dopolnilne dejavnosti na kmetiji) ni ustreznih določil, ki bi omogočali ustrezen nadzor in globe v primeru prekoračenja dovoljenega obsega, ne vodenja evidenc, ni možnosti odvzema dovoljenja razen za razlog, ki ga ni mogoče prekoračiti. Potrebno je uvesti sledljivost in zmanjšati dovoljen letni dohodek iz dopolnilnih dejavnosti, ki je tako visok, da ga skoraj ni mogoče preseči. Za vse fizične osebe, ki dosegajo prihodke z opravljanjem dejavnosti, naj se uvede enoten način ugotavljanja in obdavčevanja njihovih prihodkov, ne glede na vrsto dejavnosti. To je predvsem mišljeno za tiste, ki poleg osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti opravljajo še druge dejavnosti (gostinstvo, mesarska in pekovska dejavnost, cvetličarstvo, nudenje prenočišč ipd.), s katerimi konkurirajo davčnim zavezancem, ki so jim te dejavnosti glavna dejavnost in so obdavčeni 

na podlagi dejanskih prihodkov.